Vse, kar je Prebilič doslej povedal o politiki v številnih ogrevalnih intervjujih in še posebej v sredo na ustanovnem kongresu svoje nove stranke v Kočevju, je v bistvu res. Diagnoza drži. Njegovim kritičnim besedam bi pritrdil vsak nezadovoljen državljan, ki si misli svoje o slovenskem političnem dogajanju in ki zna kolikor toliko jasno artikulirati nekaj splošno sprejetih resnic. Pravi, da se “zaupanje v demokratične institucije razkraja”; da “politika izgublja legitimnost”; da je “beseda politika postala zmerljivka”; da “v politiki ni nikogar več ničesar sram”.

Bilo je tudi rečeno, da bo stranka z najbrž namenoma starinskim in optimističnim imenom Prerod — in s standardno nelepo grafično podobo — “nekaj novega, nekaj drugačnega”; da bo “spremenila politično kulturo”; da bo to kultura brez “afer, prepirov, nastopaštva”; in nenazadnje, da je izbira med Golobom in Janšo “vsiljena izbira”, ker da “nobeden od njiju ni primeren za vodenje prihodnje slovenske vlade”.

Upanje umira zadnje

Prebilič se je pripravil tudi na vprašanje, ki se zastavlja samo od sebe: zakaj bi pa nad novimi starimi ali starimi novimi obrazi sprva navdušeni, pozneje pa razočarani volilci zaupali prav njemu? Bodo šli še enkrat na led? Ne dogaja se prvič, da prihaja stranka, ki obljublja, da bo pod njeno oblastjo vse drugače. Državljani so verjeli v Cerarja, verjeli so v Šarca, verjeli so v Goloba — potem pa je prišla streznitev. Koliko teh serijskih deziluzij je (še) potrebnih, da bodo ljudje pretendentu dali vedeti že na samem začetku, da se nima smisla truditi? Ali je res, da upanje umira zadnje?

Prebiličev odgovor je še ena posplošena, samonanašajoča se floskula o slovenski politiki, ki zveni pravilno, a ni prepričljiva. Pravi: “Iz teh izkušenj smo se kot družba veliko naučili. Videli smo, kako hitro lahko politična neizkušenost in vznesenost nad lastno pojavnostjo zapeljeta nove obraze na staro pot kratkoročnih projektov in boja za preživetje v anketah. Prav zato je naš pristop drugačen. Tu nismo zaradi naslednjih volitev, ampak zaradi prihodnosti, ki jo želimo graditi skupaj.“

Naj poskusi

Prebiliču ne bi rad jemal poguma. Naj poskusi. Naj se preizkusi. Jaz osebno sem na podlagi tega, kar zaenkrat še ne preveč konkretno napoveduje, sicer skeptičen. Stranka Prerod se mi na nek način zdi novo Gibanje Svoboda. S to razliko, seveda, da so se na ustanovitelja prilepili nekoliko bolj izkušeni, v glavnem bivši družbenopolitični delavci, ki se jih od nekod spomnimo. Prebiličeva stranka ni čista tabula raza nevednih, negodnih, nerodnih, nedefiniranih, nereflektiranih — kar bo morda zanje mešan blagoslov —, niti se jim ne bo treba učiti, ko bodo (če bodo) naletavali na mine, ki jim jih bodo podstavljali tisti, s katerimi že vnaprej ne nameravajo za nič na svetu sodelovati.

In če smo že pri tem: čeprav Prebilič noče biti kot Golob — in čeprav hoče biti povezovalen, ne izključevalen —, se mu je vendarle zdelo oportuno od njega prevzeti politično podstat antijanšizma. To mu bo gotovo prineslo kar nekaj glasov. Biti proti Janši je ziher.

Projekcija in španovija

Odnos do Goloba je manj jasen. Prebilič pravi, da bi šel z Golobom v koalicijo samo, če ugotovitve KPK ne bodo zanj obremenjujoče. Hja, pogumna izjava, ni kaj. Ampak bodimo realni, kot bo realen Prebilič, če bo na volitvah na strani zmagovalcev: Prebilič in Golob sta v primeru uspeha obsojena eden na drugega. Če bo sestavljal vlado Prebilič, ne bo mogel brez Goloba. In če jo bo sestavljal Golob, ne bo mogel brez Prebiliča. (Ali teoretično, kdorkoli drug z levega pola ne bo mogel brez njiju obeh.) Neglede na to, kako se bo iztekla premierova kao koruptivna žajfnica o Bobnarjevi in Karigadorju. Na koncu bo zmagala pragmatična politična preračunljivost.

“Tretja pot”

Moja projekcija je sicer naslednja: če ga bo KPK obremenila, bo Golob odstopil in potem z vrsto PR akrobacij — češ, a vidite, kako sem jaz pošten — zadevo obrnil v svoj prid; v tem primeru Prebilič ne bo imel razloga, da ne bi šel z njim v španovijo. Če bo KPK Goloba ekskulpirala, pa itak ne bo nobenega problema.

Če bo Prebilič v vladi, od njegove “tretje poti” — vsaj ne v smislu redefiniranja ali pogrevanja socialne demokracije, kot se tega spominjamo iz Clintonovih, Blairovih in Schöderjevih let (da ne omenjam Pahorjevih) — ne bo ostalo prav veliko, ker se bo nova stranka obrusila ob Socialnih demokratih z veliko začetnico. Malo pa tudi ob Levici. Če se bo ta prebila v parlament.

Qui vivra, verra. Čeprav je Prebilič pust, bodo volitve z njim zabavnejše, ker bodo bolj nepredvidljive.