Evropski poslanec Milan Zver (SDS/EPP) je z vztrajnostjo in trmo dosegel, da je Evropska komisija morala priznati, da se je Věra Jourová, tedanja podpredsednica Evropske komisije in evropska komisarka za vrednote in preglednost, vsaj nameravala pogovarjati, če že ne res pogovarjala s tedanjim predsednikom Ustavnega sodišča Matejem Accettom o takrat aktualnem in na tej sodni instanci obravnavanem Zakonu o RTV Slovenija.

Odločitev Splošnega sodišča EU, ki je anuliralo sklep Evropske komisije, da počrni tretjo alinejo komisarkinih opomnikov pred njenim obiskom Ustavnega sodišča — “poiskati priložnost za preverjanje stališč predsednika Ustavnega sodišča o novem zakonu o RTV Slovenija” —, v katere je Zver zahteval vpogled, je opogumljajoča zmaga za desničarje, ki v zadevo vpletene evropske in slovenske instance spravlja v hudo zadrego.

Sestanek s premeditacijo

Zadeva je dvoumna.

Po eni strani je jasno, da se je Evropska komisija hotela izogniti odkritemu priznanju, da je bil pogovor o Zakonu o RTV vsaj s komisarkine strani prvotno in/ali potencialno zamišljen kot ena od točk dnevnega reda njenega sestanka z predsednika Ustavnega sodišča. Kar bi bilo sporno kot pritisk izvršne oblasti EU na sodno oblast članice — in to celo v zvezi z zakonodajo, ki je v nacionalnih pristojnostih.

Izmikanje razkritju črno na belem zabeležene premeditacije namena sestanka — ne pa tudi njegovi realizaciji — je diskreditiralo, a ne demantiralo poznejša zagotovila obeh protagonistov, da ob srečanju o tem nikakor nista govorila. Ker je Evropska komisija očitno naredila vse, kar si je upala, da bi Zvera in zainteresirano javnost obdržala v nevednosti, je seveda težko verjeti, da Jourová in Accetto o RTV res nista govorila.

Zadeva je taka blamaža, da ji ne pomaga niti včerajšnji disclaimer Mateja Accetta, s katerim se je poskušal distancirati od obiskovalke — češ, to pa res ni bilo prav, “da je komisarka […] razmišljala o možnosti […] pogovora o odprti zadevi, kot kaže opomnik”,  četudi “je to namero kasneje opustila”. 

Politične fantazije Věre Jourove

Po drugi strani pa je res, da je Zverova vindikativnost pretirana. Njegova navedba, da je Jourová “zlorabila svoja pooblastila”, je bila zavrnjena. Obtožba, da je šlo za zlorabo pooblastil, bi morda vžgala v slovenski notranji politiki oz. je res vžgala vsaj v desničarskih krogih. V Luksemburgu pa ni mogla, ker se Splošno sodišče EU ne ukvarja z nerealiziranimi nameni javnih uslužbencev, da ne rečem z morebitnimi političnimi fantazijami Věre Jourove.

Skratka: zmaga je sladka, toda zoprnež Zver jo hoče servirati še bolj pocukrano. Četudi razkriti memo ni dokaz — temveč kvečjemu indic —, da je izvršna veja evropske oblasti vplivala na odločitev slovenske sodne veje, Zver zdaj (med drugim) zahteva, da Accetto kot ustavni sodnik odstopi in da Ustavno sodišče sprejme odločitev, da je Zakon o RTV protiustaven.

Ustavno sodišče za malico

Obstaja utemeljen sum, da sta se Věra Jourová in Matej Accetto pogovarjala o Zakonu o RTV, ni pa to dokazano in ne more biti. Zato tudi ni razloga — vsaj ne v Sloveniji —, da bi ustavni sodnik moral zato odstopiti. Slovensko sodništvo namreč ni tako senzibilno, niti ni splošni družbeni občutek za politično pravičnost in higieno tako izostren, da bi se komurkoli zdelo primerno ali celo potrebno odstopati zaradi nerodnosti, v katere so bili magari ne po svoji krivdi pahnjeni.

Smešna je tudi Zverova zahteva o razglasitvi Zakona o RTV za protiustavnega. Zaradi brezvezne procesne indiskretnosti in nespodobnosti — samo zato, ker je Věra Jourová pač nekaj hotela in tega morda ni realizirala, ampak potem za vsak slučaj hotela to prikriti, in ker je Milanu Zveru po težkih mukah to vendarle uspelo razkriti — se ne razveljavlja zakonov. Brez skrbi, da se bo za dokazovanje protiustavnosti Zakona o RTV (in za temu primerno sestavo Ustavnega sodišča) prej ali slej pobrigala prihodnja desna vlada, če se bo nekako sestavila.

Tako da zaenkrat brez panike. SDS lahko prevzame RTV nazaj tudi z obstoječim, kao protiustavnim zakonom. Pa še Ustavno sodišče za poobedek.